Divjačinsko meso se od drugih vrst mesa razlikuje predvsem po značilnem aromatičnem okusu in večinoma temni barvi. Pomembno prispeva k pokrivanju potreb po številnih biohranilnih snoveh.

Mesu divjadi pripisujemo iz prehranjevalno-psihološkega vidika posebno mesto. Divjačinsko meso spada, poleg rib, med vrste mesa, ki so najbogatejše z beljakovinami. Količina proteinov v divjačini presega odstotek proteinov v mesu domačih živali, poleg tega pa imajo beljakovine mesa divjačine tudi nadpovprečno biološko vrednost. Divjačinsko meso ima zelo malo maščob, povprečno 2,5%, kar je 10 krat manj kot svinjina. Divjačinsko meso se od mesa pitanih živali razlikuje tudi po sestavi maščob oz. po tem, da ima ugodnejše razmerje maščobnih kislin. Poleg zelo ugodne sestave maščobnih kislin, pa so v divjačinskem mesu pomembni tudi vitamini B-kompleksa, ki jih divjačina premore v obilnih količinah. Ni res, da so vitamini in minerali predvsem v sadju in zelenjavi. Ta živila namreč ne vsebujejo vseh vitaminov v zadostnih količinah. Predvsem velja izpostaviti vitamin B-12, ki je pomemben za rast in razvoj človeškega organizma in se nahaja izključno v hrani živalskega izvora.